Regelc

Zapisi na aktualne teme

Ali pretirana državna regulacija ogroža blagovne znamke?

»Slovenci ne maramo premožnih ljudi«

Anže Šarabon in Kaj Jež: Država bi morala gospodarstvu pustiti več svobode, spremembe pa so v rokah mladih.

Ljubljana – Vsak, ki v državi izstopa iz povprečja, je kaznovan, zato je povsem pričakovano, da gredo mladi in ambiciozni izobraženci v tujino, menita Anže Šarabon in Kaj Jež z inštituta Libertas. Namesto omejevanja podjetniške pobude na vsakem koraku bi vanjo morali vlagati, država pa bi morala gospodarstvu pustiti več svobode.

Na inštitutu, ki deluje zadnji dve leti in pol, zagovarjajo vrednote klasičnega liberalizma in poskušajo iz civilne družbe vplivati tako na odločevalce kot tudi na navadne državljane. Čeprav želijo pot k več blaginje in svobode tlakovati prav vsem, verjamejo, da so predvsem mladi tisti, ki lahko uresničijo spremembe. Za ta namen so spisali resolucijo za večjo svobodo družbe, ki jo bomo dosegli z manj regulacije. V osrčju te resolucije je sprejemanje zakonodaje na podlagi dejstev, z upoštevanjem stališč potrošnikov in gospodarstvenikov ter vzpostavitvijo podjetništvu naklonjenih razmer.

Se vam slovenska mladina ne zdi preveč pasivna za spreminjanje državnega ustroja?

Šarabon: Volilna udeležba kaže nekakšno pasivnost. Pred očmi imam podobo grafita: Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane. Mogoče ne bi bile ravno prepovedane, ampak mladi preprosto ne čutimo, da v sistemu lahko kaj spremenimo, zato priložnosti iščemo v tujini ali v podjetništvu. Nismo pasivni, imamo zelo veliko idej, ampak smo politike naveličani. Verjamem pa, da je treba delovati znotraj sistema.
Jež: Smisel inštituta vidimo v iskanju rešitev zunaj politike. Ne verjamemo, da bi morali voliti, da se zgodijo spremembe, ampak menimo, da bi lahko bila odsotnost politike v našem življenju in v gospodarstvu ključna.

Kako bi zamejili beg možganov?

Šarabon: Ta pojav je zelo logična posledica sedanjega sistema. V Sloveniji je uspeh, če parafraziram, kaznovan. Ne maramo uspešnih in premožnih ljudi. Vsakega od njih se drži stigma, da je malo pokvarjen ter da ni legalno oziroma vsaj legitimno pridobil svoje imetje. Tudi visoki prihodki so zelo kaznovani, saj jih morajo skozi dohodnino polovico dati državi, da ne omenjam drugih prispevkov.

Mladi preprosto ne čutimo, da v sistemu lahko kaj spremenimo, zato priložnosti iščemo v tujini ali v podjetništvu.

Jež: Smo država, ki visoke dohodke obdavčuje z višjo davčno stopnjo kot katerakoli druga razvita država. Tradicionalna pot do uspeha je bila v prejšnji državi in tudi po tranziciji skozi državna podjetja, ki so z regulacijami velikokrat privilegirana in kjer je sistem senioritete zelo uveljavljen, podjetniške iniciative pa so precej manjše.

Kateri predpisi jih po vašem mnenju najbolj zavirajo?

Šarabon: Na splošno menim, da je rešitev manj zakonodaje in vzpostavitev čim bolj prostega trga. Potem bodo podjetja sama uravnavala tisto, kar potrebujejo za svoje nemoteno delo. Spletni potovalni podjetji Airbnb ali Booking, na primer, sami postavljata pogoje – gost in gostitelj lahko ocenjujeta drug drugega. Če nastanitev ne bo dovolj dobra, bo prejela slabo oceno, enako bo z gostiteljem. V primeru ene in druge možnosti bo sistem poskrbel, da storitve bodisi kdo ne bo mogel koristiti bodisi da te nastanitve zaradi nepriljubljenosti obiskovalci ne bodo več izbirali. To je dober nadzorni sistem, ki ne potrebuje nikakršnih inšpekcij ali standardov. Vendar je treba vedeti, da je v Sloveniji tako rekoč nemogoče zakonito oddajati stanovanje prek tega, saj moraš upoštevati do 20 različnih predpisov, od katerih so si nekateri v nasprotju.

Opozarjate na oviranje blagovnih znamk.

Šarabon: V zadnjem času se kaže ogromno tendenc po tem, da bi jih bilo treba omejiti pri nekaterih izdelkih, ki jih država obravnava kot neželene – alkohol, tobačne izdelke ter sladko in slano hrano. Vsi si želimo zdravih ljudi, a na koncu se izkaže, da takšen pristop povzroči več problemov, kot da rezultatov. Naša raziskava kaže, da se škodljivih učinkov takšnih substanc zavedamo, a se kljub temu odločamo za njihovo uživanje. S kakšno pravico bi nam država to lahko omejevala?

Zavzemate se tudi za legalizacijo konoplje.
Šarabon: Ljudje bodo določeno stvar uporabljali, če jo bodo želeli, ne glede na to, ali je prepovedana. Vendar jo bodo pobrali z nereguliranega trga, kjer ni nobenega nadzora nad kakovostjo. Blagovne znamke se od drugih razlikujejo po svoji kakovosti, in če jim onemogočimo, da nastopajo kot znamke, izgubijo interes za vlaganje vanjo. To najbolj prizadene potrošnike.

Jež: Regulacija veliko bolj škoduje malemu človeku, ki poskuša vstopiti v posel, in zagonskim podjetjem kot korporacijam. Velike družbe brez težav proučijo pravne predpise, posamezniki pa niso pravno podkovani in nimajo časa proučevati več deset različnih predpisov. Z zmanjšanjem državnega vpliva na organizacijo gospodarskih aktivnosti, bi ljudem omogočili, da se lotijo posla.

Radijske kvote

V četrtek, 28. Januarja 2016, je državni zbor Republike Slovenije sprejel novelo zakona o medijih, ki med drugim uredila spremembo kvot slovenske glasbe, ki jo morajo predvajati tako javne kot zasebne radijske postaje. Novela določa tudi čas v dnevu v katerem se mora predvajati določena količina kvot. Posledica sprememb je večja količina slovenske glasbe predvajane podnevi, v času med šesto in osemnajsto uro.

Takšna sprememba zakonodaje, četudi ne nepričakovana, je močno škodljiva za svobodo potrošnika in podjetnika ter posameznikovo integriteto in neodvisnost. Še posebno zaskrbljujoče pa se mi zdi očitno nepoznavanje dotičnega področja in navad radijskih poslušalcev ter nerazumevanje osnovnih ekonomskih načel, ki vladajo na vsakem trgu.

Namen kvot v javnih in zasebnih radijskih programih naj bi bil ekonomski in kulturni protekcionizem – poskus ”zaščite” tako slovenske glasbene industrije kot slovenskega jezika in kulture. A ravno tu se je vlada očitno spozabila, saj posamezniki najmanj potrebujemo zaščito sami pred seboj. V kolikor bi menili, da mora ali zmore vlada za naše lastno dobro določati glasbo, ki jo poslušamo in nadzirati druge aspekte našega vsakdana, potem bi priznali nezrelost slovenske družbe. Mar se ni vsak državljan sposoben sam odločiti kakšno glasbo želi poslušati? Mar smo posamezniki res tako nedorasli, da bi potrebovali državo varuško? Ne, vendar tako vlada kot nekateri udeleženi lobiji tega ne želijo oziroma ne morejo priznati.

Problem ni v slovenskem poslušalcu. Stari pregovor pravi ”stranka ima vedno prav” in radijski poslušalci so stranke radijskih postaj in poslušalci jasno vedo kaj in kdaj želijo poslušati, radijske postaje pa se temu preprosto prilagajajo znotraj okvira, ki jim ga dopušča vladna regulacija v upanju da bodo dosegle karseda veliko poslušanost ter potemtakem karseda veliko dobička. Posledica tega je poslušalcem bolj všečen radijski program ter precejšnja diverzifikacija radijskega programa, saj kot vemo glasba ni homogen produkt in vsaka skladba ni vsakomur všeč, se pravi se radijske postaje hitro prilagodijo tudi v upanju, da bi zajele določene nišne trge!

Predstavljajte si podobno mero gospodarskega in kulturnega protekcionizma v še enem ključnem aspektu slovenskega gospodarstva in kulture – gostinstvu. Saj je slovenska hrana tudi del naše kulturne dediščine in identitete, mar ne? Predstavljajte si, da bi bila vsaka restavracija morala vsakemu četrtemu gostu postreči govejo juho, kranjsko klobaso in prekmursko gibanico slovenskega porekla, kljub temu da bi gost morda raje naročil kaj drugega (močno upam da se vsem zdi to ravno tako absurdno, kot meni, in da nisem nekomu na ministrstvu za kulturo ravnokar porodil grozovite ideje).

Prav tako je vredno omeniti, da radijske postaje niso ponudnik brez substituta ter da dandanes zaradi tehnološkega napredka obstaja mnogokateri način izogiba radijskim kvotam; kot je na primer predvajanje tujih radijskih postaj prek drugih naprav, kot so računalniki ali pa pametni telefoni in podobno. In ravno mladi (o katerih je v kontekstu kulturnega protekcionizma še največ govora) so najbolj vešči posluževanja se takšnih alternativ. Tako ni neutemeljeno sklepati, da je nova zakonodaja več poslušalcev odgnala stran od slovenskih radijskih kanalov in imela celo negativen učinek na skupne dohodke slovenskih radio postaj. Ampak slednje najbrž ni v veliko skrb javnim radijskim postajam, ki za svoje preživetje niso odvisne od svojih poslušalcev, saj jih financira vsak poslušalec ne glede na korist, ki jo prejme od njih.

Žalostno je, da je bila prva sprememba v zakonu, ki ni bil noveliran že skoraj desetletje in je potreben celovite prenove, tako škodljiva za področje ki ga ureja. V več kot letu, ki je bilo potrebno za pripravo takšne prenove, se ni pripravilo skorajda nič koristnega in zakon ostaja močno zastarel in nepripravljen za pravne praznine, ki nastajajo vse hitreje ob spreminjajočem obrazu medijev. Močno upam, da bodo tako slovenski potrošniki kot vladni organi sami sprevideli neumnost takšnega neutemeljenega poseganja v trg in dolgoročno nespametnost protekcionizma tako na ekonomskem kot kulturnem področju.

S prepovedanim zelenjem bi lahko tudi poslovali zeleno

Po nedavnih novicah iz Kanade (https://www.cnbc.com/2018/06/08/canada-clears-major-hurdle-in-legalizing-recreational-marijuana.html) kaže, da bo Kanada prva razvita država, ki bo v celoti legalizirala in uredila trg konoplje. Gre za dobrodošel korak k koncu nesmiselne in neutemeljene prohibitivne regulacije, ki je prisotna v večini razvitega sveta. Vendar je še kako nespametno, da kot državljani pozdravljamo takšne ukrepe, obenem pa dopuščamo, da kot je skoraj že navada preregulirano slovensko gospodarstvo v našo škodo zaostaja zaradi strahu, nesigurnosti in pomanjkanja iniciative.

Prejšnje poletje sem od sredine junija do konca avgusta preživel v Združenih Državah Amerike, v okviru raziskovalne dejavnosti. Večinoma sem se mudil v Seattlu v zvezni državi Washington na zahodni obali. Četudi se moja raziskovalna dejavnost osredotoča zlasti na ”zeleno” okoljevarstveno politiko, ki vključuje upravljanje in obdavčitve vodnih virov, sem si v zadnjih tednih vzel tudi čas za preučitev značilnosti neke druge ”zelene” industrije.  Zvezna država Washington je bila, skupaj s Koloradom namreč prva zvezna država v ZDA, ki je leta 2012 glasovala za legalizacijo rekreacijske uporabe konoplje. Pred nekaj tedni sem se odpravil v njihovo legalno trgovino s konopljo in z njo povezanimi izdelki. O trendih v industriji, učinkih na skupnost, predvidevanjih za prihodnost in lekcijah za Slovenijo sem se pogovarjal s Stevenom, enim izmed zaposlenih, ki je v industrijo konoplje vključen vse od začetka uspešne kampanje za legalizacijo.

Konoplja je v manj kot pol desetletja od legalizacije v državi Washington postala ogromna industrija Ustvarila je milijardo dolarjev dobička in s tem, prek trošarin, več kot 250 milijonov dolarjev davčnega prihodka (http://www.washingtontimes.com/news/2016/jul/8/marijuana-sales-washington-top-1-billion-report/). Trošarinska dajatev je odmerjena v višini 37 odstotkov na ceno samega izdelka (http://dor.wa.gov/Content/FindTaxesAndRates/marijuana/Default.aspx) ne glede na vsebnost THC. Vendar je močno ozkogledno gledati na družbeno ekonomsko prednost legalizacije le prek plačanih trošarin. Davčni prihodki se povečajo na več načinov, prav tako lahko legalizacija vodi do zmanjšane ali vsaj bolj učinkovito usmerjene državne porabe. Na konopljo in druge prej protizakonite povezane izdelke bi se ob legalizaciji za rekreacijsko uporabo pri nas prav tako plačal DDV, kot za druge trošarinske izdelke v Sloveniji, z izjemo večine vin, ki se prodajajo na sivem trgu. Proizvajalci, predelovalci in distributerji, ki jim rečemo ”dilerji”, ne bi več skrivali svojega blaga, prav tako ne bi prali denarja od prodaje. Hkrati upajmo, da vsaj toliko kot povprečen Slovenec, plačevali dohodnino in davek na dobiček pravnih oseb.

Ne smemo pozabiti, da prohibicija ni zastonj, če upoštevamo ure policijskega dela in dela pravnega sistema, ki se po nepotrebnem ukvarja s preganjanjem in kaznovanjem proizvajalcev, predelovalcev, distributerjev in porabnikov, tako v ZDA kot v Sloveniji (http://www.cnbc.com/id/100791442). In vrh vsega še brez pravega učinka. Slovenija je po uporabi konoplje nekje v svetovnem povprečju. (http://www.unodc.org/documents/data-and-analysis/WDR2011/StatAnnex-consumption.pdf).Sleherni Ljubljančan med dvajsetim in štiridesetim letom starosti vam lahko iz izkušenj pove, da je do prepovedane substance prišel domala kadar koli in kjer koli v manj kot 12 urah, ne glede na to, da je večina sploh ne uporablja. Omeniti tudi velja, da empirične raziskave kažejo, da se uporaba konoplje ob legalizaciji ne povečuje in da je med mladostniki v Koloradu po legalizaciji celo upadla. (https://www.washingtonpost.com/news/wonk/wp/2016/06/21/colorado-survey-shows-what-marijuana-legalization-will-do-to-your-kids/?utm_term=.2f7a0bdd40e4)

Povezanost konoplje s kriminalom v ZDA in deloma v Sloveniji ni prav v ničemer povezana z napačno razumljenimi učinki uporabe konoplje, (https://www.youtube.com/watch?v=yEx0Hvojwm4) ampak z dejstvom, da država po nepotrebnem kriminalizira uporabnike in proizvajalce. Hkrati prohibicija izdelkov, za katere obstaja veliko povpraševanje ustvarja črne trge, kjer morajo akterji zaradi odsotnosti državne zaščite lastniških pravic za to poskrbeti sami, pogosto na prav tako nezakonite načine. Najboljši primer so vnovič Združene Države kot edina zahodna država, ki je pred stoletjem uvedla prohibicijo alkoholnih pijač in s tem ustvarila uspešen in razširjen organizirani kriminal.  Posledice prepovedi prodaje alkoholnih pijač v ZDA so se vsem vtisnile v spomin prek filmov o gangsterjih kot je Al Capone.

Ne zatiskajmo si torej oči: trg konoplje obstaja! Z legalizacijo ga ne bomo ”ustvarili”, pač pa storili edino smiselno potezo in ga uzakonili ter mu dovolili obratovati kot normalna industrija. Poleg prej omenjenih takojšnjih prednosti za državni proračun je tu še več pogosto prezrtih prednosti, o katerih sem govoril z Stevenom iz trgovine American Mary v Seattlu.

Prva prednost je učinek ustvarjanja blagovnih znamk. Te v vseh industrijah zagotovijo prepoznavnost in odgovornost proizvajalcev, predelovalcev ali prodajalcev in potrošnikom olajšajo izbiro. Z zagotavljanjem vsaj malce bolj popolnih informacij blagovne znamke zmanjšajo tudi transakcijske stroške. Na črnem trgu v Sloveniji pozitiven učinek blagovnih znamk ni mogoč, saj so proizvajalci, predelovalci ali distributerji hitro izpostavljeni državnemu pregonu. Edino zagotovilo varnosti, dostopnosti, kvalitete in cenovne ugodnosti je torej ”word of mouth” oziroma informacije drugih uporabnikov in strank posamičnih distributerjev, vendar stranke na tak način niso zadostno obveščene. Steven pravi ”Kul je imeti znamke. Če imaš vrsto, ki ti je všeč, greš lahko v skoraj katero koli trgovino in prosiš za določeno znamko. Prej to ni bilo mogoče”. Blagovne znamke lahko zagotovijo uspeh varnejših, kvalitetnih in učinkovitih proizvodov, kaznujejo pa kršitelje zakona ali tista podjetja, ki se poslužujejo proti-potrošniških praks, kot je to običajno v skoraj vseh legalnih industrijah. Zaščita blagovnih znamk je posebnega pomena v industrijah kot bo industrija konoplje, vender bi Slovenija za njihovo zaščito lahko veliko storila že danes.

Pogosto zanemarjena posledica legalizacije je konsolidacija trga. Steven dodaja: ”Prej smo imeli majhne pridelovalce v garažah, danes pa ljudje investirajo milijone v obrate velikosti skladišč. Ljudje se lotijo posla, da bi zaslužili milijone dolarjev. In številni jih gotovo bodo. Ne vem, ali ste kdaj stali pred sobo polno konoplje, vendar je prav neverjetno. Rastline vzgojiš in jih prodaš za 30.000$. Potem se zaveš, da imaš še ducat takšnih sob”. Prej zaradi državnega pregona, podobno kot v Sloveniji, ni bilo mogoče doseči polnih učinkov ekonomije obsega, saj je organi pregona lažje najdejo večje pridelovalce, predelovalce in distributerje. Zato je trg konoplje v državah, kjer je rekreacijska uporaba še vedno protizakonita močno razkropljen. Legalizacija v Sloveniji bi omogočila bolj učinkovito proizvodnjo in izkoristek pogojev, ki so po besedah pridelovalcev industrijske konoplje idealni (http://www.zurnal24.si/slovenija/konopljo-v-medicinske-namene-v-sloveniji-ze-gojijo-283019). Konsolidacija zagotovi nižje cene zaradi učinkovitejše proizvodnje. Kot pravi Steven, ”cene so padle za petdeset odstotkov, odkar so legalizirali konopljo. Večinoma zaradi konkurence.” Tudi največja podjetja kot je Phat Panda niso varna pred učinki konkurence,zato podjetje, kljub večmilijonskim dohodkom, ustvarja izgubo.

Naposled je tu še eden najbolj zanemarjenih, toda najbolj ključnih argumentov za legalizacijo konoplje v Sloveniji. Neizogibne legalizacije drugod po svetu in v EU, internacionalizacija trga ter prednosti prvega gibalca (http://www.investopedia.com/terms/f/firstmover.asp). Podpora legalizaciji konoplje raste povsod na zahodu in v EU. (https://www.washingtonpost.com/news/wonk/wp/2017/03/29/public-support-for-marijuana-legalization-surged-in-2016/?utm_term=.afebbd408af4). Legalizaciji bo sledila vzpostavitev mednarodne trgovine. Trenutno v ZDA ni trgovanja med zveznimi državami, saj zvezne oblasti še vedno prekomerno nadzirajo. Morda je prav nemožnost izvoza in proste trgovine sprožila ”zeleno mrzlico” v Koloradu, če jo primerjamo z zlato mrzlico. Po legalizaciji konoplje so namreč ljudje migrirali v zahodne države ZDA v sikanju dela in zaslužka (https://www.thcmag.com/the-great-marijuana-migration/). Po besedah Stevena je širša dekriminalizacija v celotnih Združenih Državah neizogibna, kajti ”zdaj za tem stoji preveč denarja”. Treba je razumeti, da bodo takrat v največji prednosti tiste zvezne države, ki so konopljo legalizirale zgodaj in na industriji prijazen način. Podjetja kot je Willie’s Reserve (https://williesreserve.com), ki so s svojo blagovno znamko navzoča v več zveznih državah in v osnovi večmilijonske korporacije, bodo imela veliko prednost v širjenju na novo-odprte trge, saj bodo zaradi svojih izkušenj, prepoznavnosti in velikosti v privilegiranem položaju pri sklepanju pogodb z novimi, majhnimi lokalnimi proizvajalci in distributerji. Washington in Kolorado bosta torej imela prednost., kajti v obeh zveznih državah so vsa večja podjetja s prepoznavnimi znamkami, ki so nastala ob konsolidaciji trga.. Slovenija je kot že večkrat v svoji zgodovini soočena z razmerami, kjer se ji ponuja izjemna priložnost, vendar se bojim, da jo bomo zapravili. Prej kot bomo legalizirali proizvodnjo, predelavo, prodajo in uporabo konoplje v rekreacijske namene, več izkušenj, kapitala in prepoznavnosti bodo imela naša podjetja pri širjenju na trge v regiji. Glede na globalne trende je lahko vsako izgubljeno leto ključnega pomena.

Prav tako moramo paziti, kako bomo legalizirali konopljo. Če bo proces pridobitve licence za proizvodnjo, predelavo ali distribucijo prezahteven ali preveč zapleten, ali če bo trošarina previsoka, bo trg le migriral iz črnega na sivega, dosegli pa ne bomo skoraj nič. Izkušnje v tujini kažejo, da je učinek podoben, če ne še slabši, ob poskusih ustvarjanja državnega monopola nad katerim koli delom trga.

Zatorej se obračam na javnost in zakonodajne organe, da preučijo odločitev, s katero se soočamo. Realno imamo dve možnosti – ali bomo enkrat za spremembo vzeli prihodnost v svoje roke in med prvimi v Evropi uvedli progresivno zakonodajno spremembo, ali pa ne bomo zaradi apatije storili nič, skočili na vlak legalizacije ko bosta to neizogibno storili Nemčija in Francija, kopirali njuno zakonodajo, vendar bomo potem  premajhni in prepozni, da bi si priborili svoje mesto pri koritu. Osebno ne vidim razloga, zakaj ne bi izbrali prve možnosti. In pripravljen sem se vključiti v javno debato in zakonodajni proces, če bo potrebno. Slovenci se radi pohvalimo, da smo zelena država. Naredimo temu tako v vseh pogledih, sicer bomo čez desetletje ali dve lahko le zeleni od zavisti.

O blagovnih znamkah …

Blagovna znamka je pravica industrijske lastnine, s katero se zavaruje kakršenkoli znak ali kombinacija znakov ki jih je mogoče grafično prikazati in ki v gospodarskem prometu omogočajo razlikovanje blaga oziroma storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja.

Ena od ključnih funkcij blagovnih znamk je da zagotavljajo, da bodo produkti, ki jih kupujemo vedno ustrezali nekemu standardu kvalitete. Torej če kupujem avto in se odločim za nakup Mercedesa lahko vedno pričakujem enako stopnjo kvaliteta kupljenega vozila. S pomočjo blagovnih znamk vemo tudi, od kod določen produkt prihaja in kako se proizvajalci tega produkta obnašajo.

Podjetje Apple slovi kot zelo družbeno odgovorno in v zadnjem času so objavili novico, da so vse njihove trgovine, poslovni prostori in ostale zgradbe preskrbljeni z 100% zeleno energijo. Hkrati k varovanju okolja spodbujajo tudi svoje dobavitelje in več 10 dobaviteljev Appl-a je podpisalo zavezo, da bodo tudi svoje obrate preselili na 100% zeleno energijo.

Znamke kot so Apple, Google, IBM in še mnogi drugi se vedejo družbeno odgovorno, ker verjamejo, da potrošniki to želimo in da bo to pripomoglo k boljšemu odnosu s strankami. S posegom v blagovne znamke država uničuje tudi potrebo firm po takem udejstvovanju, saj če je blagovna znamka nerazpoznavna to ne prinese koristi pri prodaji in investicija se ne izplača.

Ob slabši razpoznavnosti blagovnih znamk je tudi verjetnost vstopa ponaredkov na trg večja. Med tem ko uveljavljena podjetja z razvitimi blagovnimi znamkami, veliko sredstev namenjajo izboljšavam kakovosti svojih produktov ponarejevalce zanima samo in izključno dobiček.

Podjetja, ki so lastniki uveljavljenih blagovnih znamk sodelujejo z državnimi organi pri vzpostavljanju boljših tržni pogojev in zagotavljanju kvalitete produktov med tem pa ponarejevalci na drugi strani takih motivov nimajo in v kolikor država omeji blagovne znamke omeji tudi interes podjetji za vlaganje v razvoj.

Hkrati so blagovne znamke tudi lastnina njihovih lastnikov, zato poseganje v blagovno znamko predstavlja poseg v ustavno varovano prvino zasebne lastnine.

Zakaj je pretirana regulacija slaba?

Z besedo regulacija označujemo vsa pravila, zakone, uredbe, pravilnike itd., ki jih sprejema država, ko zasleduje svoje cilje. S tem nihče nima težav. To je naloga države, vendar je danes še kako na mestu vprašanje: do kod država sme? Ali je prav, da se umešava v naš način življenja in nam predpisuje, kaj je dobro za nas in kaj ne? Že danes je sprejela nešteto pravil, s katerimi omejuje prodajo nekaterih izdelkov, določa obratovalne čase, z licencami in preobsežnimi birokratskimi zahtevami določa pogoje za vstop na posamezne trge dela, prekomerno ščiti interese točno določenih vplivnih skupin na račun šibkejših.

Vzemimo primer oddaje stanovanja preko Airbnb. Lastnik za to potrebuje najmanj 75-odstotno soglasje ostalih etažnih lastnikov v večstanovanjski stavbi, dokazilo o lastninski ali razpolagalni pravici, uporabno dovoljenje, kategorizacijo, prijavo pri Ajpesu kot stanodajalec, izdajati in davčno mora potrjevati račune, državnim organom sporočiti podatke o gostih in plačati turistično takso. Zarja B. Mavec, ki vodi agencijo Inalbea, kjer turistom prav prek Airbnb-ja ponujajo zasebne prenočitvene kapacitete, je za spletni portal RTVSLO (link: http://www.rtvslo.si/koda/legalno-oddajanje-sob-prek-airbnb-prakticno-nemogoce/420075) dejala, da se ljudje ravno zaradi zakonodaje manj odločajo za to dejavnost.

Kakšne posledice ima taka pretirana in slaba regulacija? Lastniki stanovanj se ne odločajo za oddajo preko Airbnb, s tem ne ustvarjajo dodane vrednosti in preko davkov ne prispevajo v državni proračun. S tem država le izgublja. Izgubljamo vsi.

Zgovoren je tudi primer dodatnih obdavčitev nekaterih prehrambenih izdelkov, ki so po mnenju države škodljive za zdravje ljudi. Nekatere evropske države so se že odločile za ta korak, posledice podražitve izdelkov pa so občutile prav socialno najšibkejše skupine ljudi. Danska je v želji po zaščiti zdravja ljudi tako s posebnim davkom podražila maslo, smetano, čokolado in druge slaščice. Ukrep je pomenil, da so ljudje z nižjimi prihodki poiskali nadomestne cenejše izdelke slabše kvalitete in tako še poslabšali svoj način prehranjevanja. Zaradi dviga cen se je povečala inflacija, obenem pa je občutno padla prodaja, vse to pa je pomenilo, da država ni zbrala toliko davkov kot je načrtovala, temveč občutno manj.

Slovenska država je julija 2016 pripravila prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili. Ja, prav ste prebrali: prehranske smernice za oglaševanje. V dolgem elaboratu tako ministrstvo postavi cilj, da je potrebno omejiti trženje zdravju nekoristnih živil otrokom. Zdravju nekoristnih živil za otroke? V nadaljevanju jih celo naštejejo. »Čokolada in bonboni, energijske tablice, sladki prelivi in deserti, sladki piškoti, pecivo, kolači, drugi sladki pekovski izdelki in suhe mešanice za njihovo pripravo, energijske pijače, sladoledi, smetana in maslo« so sovražniki otrok, za katere država predlaga, naj se ne spodbuja njihovega uživanja. Si predstavljate, kako bi morala izgledati rojstnodnevna zabava sedemletne deklice in njenih prijateljic po mnenju države?

Prava pot je jasna. Prepustiti polnoletnemu državljanu, da sam odloča, kako bo živel in kaj bo jedel. Za večanje zdravja ljudi in za zmanjševanje tveganja pojava kroničnih bolezni, ki so povezane z nezdravim življenjskim slogom, naj država ukrepa tam, kjer je to najbolj učinkovito in smiselno. To je izobraževanje. Zakonodajno macolo naj odloži.